Obvladovanje tveganj v bankah
Finančna tveganja

Obvladovanje tveganj v bankah

Prevzemanje raznovrstnih tveganj je sestavni del bančnega poslovanja. Glavna dejavnost bank je namreč prevzemanje tveganj, njihovo preoblikovanje ter ustavljanje v različne bančne storitve in produkte. Banke pa prevzemajo tudi številna tveganja, ki se jim enostavno ne morejo izogniti. Bančna tveganja so v primerjavi s tveganji v drugih gospodarskih panogah veliko bolj soodvisna in medsebojno prepletena. Določena tveganja pa so tudi zelo specifična. Zato je za dolgoročni obstoj in razvoj bank nujno preudarno obvladovanje tveganj.

Obvladovanje tveganj
Obvladovanje tveganj

Banke upravljajo svoja tveganja v skladu s predpisi Banke Slovenije, Zakonom o bančništvu, evropskimi bančnimi predpisi in smernicami Evropskega bančnega organa (EBA). Banke pa morajo poleg tega slediti še dobrim bančnim praksam. Zato je obvladovanje tveganj v bankah bolj standardizirano in regulirano kot pri drugih gospodarskih subjektih.

Banke morajo sproti spremljati in prepoznati različne vrste tveganj in oceniti njihov vpliv na poslovanje. S tem ko banka identificira in analizira faktorje tveganj, pripravi podlago za njihovo ustrezno obvladovanje. Praktično obvladovanje tveganj pa poteka v bankah po različnih postopkih, ki so specifični za posamezno tveganje. Odvisni pa so tudi od obsega in zapletenosti njenega poslovanja ter velikosti banke. Načrt obvladovanja tveganj mora vključevati pravila in ukrepe za prevzemanje, razpršitev, zmanjševanje, prenos in tudi izogibanje tveganjem.

Aktivno obvladovanje tveganj

Obvladovanje tveganj spada med najpomembnejše cilje bank in je tudi eden glavnih ukrepov za doseganje večje učinkovitosti in konkurenčnosti banke. Za uspešno poslovanje in konkurenčno prednost bank je aktivno obvladovanje tveganj izjemno pomembno. Preveliko tveganje pomeni možnost izgube, zato je obvladovanje tveganj ključna funkcija, ki omogoča konkurenčno prednost in dolgoročno uspešnost banke. Pomembno je tudi, da banke znajo identificirati dejavnike tveganja in tudi oceniti težo njihovega vpliva na njihovo poslovanje. Banke morajo biti zavezane tudi k razvoju primerne kulture v odnosu do tveganj.

Banke se vedno bolj ukvarjajo z obvladovanjem tveganj. Svoje dejavnosti vedno bolj usmerjajo v identificiranje in ocenjevanje tveganj ter izdelavo ustreznih strategij za njihovo optimalno obvladovanje. Poudarek je na transparentnosti finančnega poslovanja pa tudi transparentnosti strategij zavarovanja. V letnih poročilih vedno bolj natančno razkrivajo delovanje notranjih kontrol, razčlenjujejo strateške predpostavke poslovanja ter ostale podrobnosti glede obvladovanja tveganj. Posebej pomembna sta predstavitev profila tveganosti in razčlenitev porabe kapitala.

Banka mora imeti in uresničevati učinkovite strategije prevzemanja in obvladovanja tveganj, ki upoštevajo strategijo banke ter tudi njene dolgoročne interese, vključno z zaščito interesov upnikov. Strategije za obvladovanje tveganj opredeljujejo cilje in splošen postopek banke za prevzemanje in obvladovanje tveganj banke, vključno z definicijo nagnjenosti k tveganjem.

Kultura prevzemanja tveganj in obvladovanje tveganj

Banke morajo biti pazljive na svojo kulturo prevzemanja in obvladovanja tveganj. Zaradi stalnega spreminja finančnega okolja, razvoja novih tehnologij, vse večje konkurence na finančnih trgih, globalizacije, sprememb obnašanja komitentov in konkurentov ter vedno ostrejših regulativnih zahtev, se spreminjajo tudi način in uporabljeni instrumenti za obvladovanje tveganj. Pojavljajo se tudi nova in še ne poznana tveganja, ki jih je potrebno najprej identificirati, izmeriti ter se v nadaljevanju tudi zaščititi pred njimi. Hiter razvoj novih bančnih instrumentov je dodaten dejavnik za vse večje in obsežnejše tveganje bank.

Kultura obvladovanja tveganj je uresničena raven standardov in vrednot banke na področju zavedanja o tveganjih pri zaposlenih v banki. Odraža se v njihovih odločitvah glede prevzemanja in obvladovanja tveganj ter vpliva na uresničevanje sprejete nagnjenosti k tveganjem.

Šele ko banka prepozna faktorje tveganja, lahko zavestno in aktivno obvladuje tveganja, pravočasno ukrepa in se pred njimi tudi zaščiti. Običajno je sistem za obvladovanje tveganj v bankah opredeljen glede na načrtovani poslovni model in tudi glede na profil tveganosti. Odgovorno obvladovanje tveganj in delujoč sistem notranjih kontrol pa sta v glavnem osredotočena na zgodnje odkrivanje in kasnejše obvladovanje tveganj. Instrumenti za obvladovanje tveganj morajo omogočati dober nadzor nad profilom tveganosti, strategije za obvladovanje tveganj pa morajo vključevati tudi številne operativne načine za optimizacijo tveganj. Politike in strategije prevzemanja tveganj se morajo tudi redno posodabljati. Upoštevati morajo spremembe v finančnem okolju in poslovanju banke ter na novo pridobljena znanja o tveganjih in tudi nove izkušnje za obvladovanje tveganj.

Profil tveganosti

Profil tveganosti je ocena skupne izpostavljenosti tveganjem, ki jim je, ali bi jim banka lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju. Pri tem je potrebno upoštevati medsebojno vzročnost in koncentracijo tveganj.

Poleg preudarnega profila tveganosti morajo banke ob prevzemanju posameznih tveganj upoštevati tudi njihov vpliv na kapitalsko ustreznost in vpliv na dobičkonosnost poslovanja banke. Načrtovanje prevzemanja tveganj mora biti smiselno vključeno v celotni proces finančnega načrtovanja. Opredelitev profila tveganosti je za banke res pomembno, saj postavlja osnovo za natančno spremljanje in tudi učinkovito obvladovanje tveganj. Banke morajo biti še posebej pozorne na prevelike izpostavljenosti tveganjem ter tudi na preseganje postavljenih limitov.

Stresno testiranje

Banke morajo imeti zaradi sistemskega tveganja vzpostavljene tudi sisteme stresnega testiranja, pa tudi druge načine zgodnjega obveščanja. Okvir stresnega testiranja mora vključevati glavne vrste tveganj in različne stresne scenarije, ki imajo pomemben vpliv na kapitalsko ustreznost, likvidnost in dobičkonosnost banke.

Stresni test (obremenitveni test, test izjemnih, a verjetnih situacij) pomeni uporabo različnih, kvantitativnih in kvalitativnih tehnik testiranja občutljivosti banke na izredne, vendar verjetne dogodke. Banka (oziroma nadzornik) jih določi na podlagi različnih kombinacij sprememb v dejavnikih tveganja (stresnih scenarijev).

Testiranje izjemnih situacij predstavlja pomemben del obvladovanja tveganj v bankah, saj opozarja na nepredvidene negativne rezultate, ki lahko izhajajo iz širokega nabora tveganj. Hkrati lahko preudarno postavljen sistem stresnega testiranja nakazuje tudi na finančne vire, ki bodo morebiti potrebni za absorpcijo izgub, če bi prišlo do velikih šokov na finančnih trgih.

Pripravljenost za prevzemanje tveganj

Pripravljenost za prevzemanje tveganj (‘Risk appetite’) predstavlja strateško izjavo banke, ki definira najvišjo raven tveganja, ki jo je pripravljena prevzeti banka na podlagi svoje zmožnosti obvladovanja tveganj. Pri tem mora banka upoštevati tudi svoje strateške cilje.

Sposobnost za prevzemanje tveganj je največji skupni nivo tveganj, ki jih banka še lahko prevzame, ob upoštevanju svojega kapitala, likvidnosti, ukrepov obvladovanja in kontroliranja tveganj ter drugih omejitev za prevzemanje tveganj.

Pripravljenost za prevzemanje tveganj je natančneje definirana z izjavami, ki opredeljujejo ključna pristope, načela in metode za obvladovanje tveganj, kvantitativni kazalniki pa zagotavljajo nadzor in obvladovanje tveganj z vidika kapitala, likvidnosti pa tudi dobičkonosnosti, glede na prevzeta tveganja in zastavljene strategije. Pripravljenost za prevzemanje tveganj odraža kulturo, cilje, načela in ukrepe, ki so potrebni za uspešno obvladovanje tveganj v bankah.

Nagnjenost k prevzemanju tveganj (toleranca do tveganj, apetit po tveganjih, sprejemljivo tveganje) je vnaprej dogovorjena celotna raven tveganj, vključno z nivoji posameznih vrst tveganj, ki jih je banka še pripravljena prevzeti z namenom doseganja svojih poslovnih ciljev, politik, strategij in načrtov. Pri tem mora banka upoštevati svojo sposobnost za prevzemanje tveganj ter politike glede kapitalske ustreznosti.

Proces obvladovanja tveganj

Proces obvladovanja prevzetih tveganj mora zagotoviti naslednje možne ukrepe za obvladovanje tveganj:

  1. prenos (zavarovanje), razpršitev tveganj ali izognitev tveganjem (opustitev produkta ali poslovnega področja),
  2. omejevanje tveganj (limiti),
  3. začasno prevzemanje večjih tveganj, ki tudi presegajo postavljene limite tveganj, ker njihovo zmanjšanje v kratkem časovnem obdobju ni mogoče
  4. prevzemanje tveganj, ki jih ni mogoče zmanjšati na nivo sprejetih limitov tveganj, pa tudi ustrezno zavarovati jih ni mogoče.

Limiti tveganj

Limiti tveganj so sprejete kvantitativne omejitve in ukrepi, ki omogočajo banki obvladovanje tveganj in njihove koncentracije po instrumentih, portfeljih, poslovnih področjih ali drugih merilih obvladovanja tveganj. Limiti omogočajo banki alokacijo tveganj po poslovnih področjih in tudi vrstah tveganja. Banka jih določi glede na svojo nagnjenost k tveganjem, glede na različne stresne scenarije in druga merila. Limiti so zato enostaven in učinkovit način za obvladovanje tveganj.

Glavne vrste tveganj

Glavne vrste tveganj, s katerimi se srečujejo banke, so kreditno, tržno, operativno in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje predstavlja osnovno bančno tveganje. To je v večini bank tudi najpomembnejše tveganje, sledi mu tržno ali operativno tveganje. V zadnjem času pa banke posvečajo veliko pozornost tudi obvladovanju likvidnostnega tveganja. Poleg naštetih bomo v nadaljevanju obravnavali še kapitalsko tveganje, tveganje ugleda in strateško tveganje.

Kreditno tveganje

Banke obvladujejo kreditno tveganje na številne načine. Poleg kakovostnega in razpršenega kreditnega portfelj uporabljajo banke osebna in stvarna zavarovanja za zavarovanje kreditnega tveganja.

Pred odobritvijo kredita mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti in tudi kakovost zavarovanja kredita. Poleg tega mora banka ves čas trajanja kredita spremljati poslovanje kreditojemalca in spreminjanje kakovosti zavarovanja.

Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi katerega koli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti.

Kreditno tveganje vključuje tudi podkategorije tveganj, kot so recimo tveganje koncentracije, deželno tveganje, kreditno tveganje v listinjenju in podobno. Za pravilno obvladovanje tveganj celotnega portfelja pa morajo banke razločevati tudi med:

  • kreditnim tveganjem bančnega portfelja, ki vključuje različne vrste neplačil kreditojemalcev in
  • kreditnim tveganjem trgovalnega portfelja, ki nastane zaradi neprestanega spreminjanja kreditnega tveganja izdajateljev vrednostnih papirjev, kar seveda vpliva na bonitetne ocene in cene vrednostnih papirjev.

Cilj obvladovanja kreditnega tveganja je ohranjanje visoke kvalitete in razpršenosti kreditnega portfelja ter oblikovanje rezervacij in oslabitev za pokrivanje izgub. Da bi sledila temu cilju, mora banka usmerjati naložbe predvsem v manj tvegane komitente in panoge, svoje terjatve pa mora zavarovati s primernimi oblikami zavarovanja. Ne nazadnje mora banka tudi intenzivno izterjevati zapadle terjatve.

Izpostavljenost banke kreditnemu tveganju in obvladovanje tveganj

Izpostavljenost banke kreditnemu tveganju je odvisna od štirih parametrov kreditnega tveganja:

  • izpostavljenosti ob neplačilu (Exposure at default – EAD),
  • verjetnosti neplačila (Probability of default – PD),
  • izgube ob neplačilu (Loss given default- LGD), ki je odvisna od zavarovanja terjatev in postopkov izterjave ter
  • preostale dospelosti (Maturity -M).

Za zavarovanje kreditnega tveganja sprejema banka različne vrste stvarnih (zavarovanje s stanovanjskimi in poslovnimi nepremičninami, premičninami, zavarovanje z zastavo drugega finančnega premoženja ali kapitalskih deležev …) in osebnih kreditnih zavarovanj (solidarna poroštva posameznikov, jamstva države, garancije bank …). Zelo pogosto je tudi zavarovanje posamezne naložbe s kombinacijo različnih oblik zavarovanja.

Tržno tveganje

Poenostavljeno lahko tržno tveganje definiramo kot tveganje izgube v bilančnih in zunajbilančnih pozicijah, ki izhaja iz neugodnih gibanj cen na trgu.

Tržno tveganje je tveganje izgube, ki izhaja iz potencialnih neugodnih sprememb v vrednosti sredstev in obveznosti družbe, ki izhajajo iz sprememb v tržnih spremenljivkah, kot so devizni tečaji, obrestne mere, cene lastniških vrednostnih papirjev in cene surovin.

Glede na tržne spremenljivke (vire tveganja) pa ločimo šest glavnih vrst tržnega tveganja:

  • valutno tveganje – tveganje nastanka izgube zaradi sprememb tečajev tujih valut,
  • obrestno tveganje -tveganje, ki ga nosijo obrestni instrumenti zaradi spremenljivosti obrestnih mer,
  • tveganje cen delnic – tveganje nastanka izgube zaradi spremembe tečajev lastniških vrednostnih papirjev,
  • tveganje cen surovin – tveganje nastanka izgub zaradi sprememb cen blaga (na katerega se nanašajo izvedeni finančni instrumenti, ki jih imamo v portfelju),
  • tveganje spremembe kreditnega razmika (Credit spread risk) – tveganje, ki nastane zaradi sprememb v tržnem zaznavanju cene kreditnega tveganja kreditno občutljivih instrumentov in
  • tveganje volatilnosti (Volatility risk) – tveganje spremembe cene portfelja zaradi sprememb v volatilnosti dejavnikov tveganja.

Pristope za merjenje tržnega tveganja lahko v splošnem razdelimo na bolj enostavne in napredne. Enostavni pristopi ne upoštevajo medsebojne prepletenosti tveganj, temveč ocenjujejo mogoče izgube zgolj z vidika enega samega dejavnika tveganja. Napredni pristopi pa na drugi strani upoštevajo tudi medsebojne povezave in vplive različnih dejavnikov tveganja. Obvladovanje tveganj na podlogi slednjih je zato seveda mnogo bolj učinkovito in zanesljivo.

Likvidnostno tveganje

Likvidnost banke je sposobnost ohranjati zmanjšanje vlog vlagateljev in poravnavati dospele obveznosti ter povečevati finančna sredstva, če je to potrebno. Profil likvidnostnega tveganja banke mora biti skladen z obsegom, naravo in zapletenostjo dejavnosti, ki jo opravlja banka.

Likvidnostno tveganje je tveganje nastanka izgube, ko banka ni sposobna poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma ko je banka zaradi nezmožnosti zagotavljanja zadostnih sredstev za poravnavo obveznosti ob dospelosti prisiljena zagotavljati potrebna sredstva s pomembno višjimi stroški od običajnih.

Likvidnostno tveganje je rezultat preoblikovalne vloge bank, ki zbrane depozite s krajšo ročnostjo plasira v dolgoročnejše naložbe. Pri upravljanju likvidnostnega tveganja morajo biti banke pozorne na velikost in kvaliteto likvidnostne rezerve, ki mora zadoščati za pokrivanje razlike med pričakovani odlivi in pričakovanimi prilivi.

Tržno likvidnostno tveganje in likvidnostno tveganje financiranja

Likvidnostno tveganje se pojavlja tako na strani aktive (imenovano tudi tržno ali produktno likvidnostno tveganje) kot tudi na strani pasive (likvidnostno tveganje financiranja) banke;

  • tržno likvidnostno tveganje (Market liquidity risk) je tveganje, da banka ne bo sposobna v kratkem času brez pomembnega vpliva na tržno ceno odprodati finančnih instrumentov (sredstev) zaradi premajhne likvidnosti na posameznih finančnih trgih,
  • tveganje zagotavljanja virov likvidnosti (Funding liquidity risk) pa je tveganje, da banka ne bo zmogla poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma bo zaradi nezmožnosti zagotavljanja sredstev za poravnavo obveznosti ob dospelosti prisiljena najemati sredstva s pomembno višjimi stroški od povprečnih tržnih cen.

Banka je likvidna, kadar lahko po razumni ceni in v razumnem času pridobi potrebne vire (bodisi s povečanjem obveznosti bodisi s prodajo sredstev). Cena likvidnosti je funkcija splošnih tržnih pogojev in zaznavanja tveganosti dotične banke, kot jo ocenjuje trg.

Likvidnostni količniki in obvladovanje tveganj

Na izobraževanju Likvidnostno tveganje bosta podrobneje predstavljena dva likvidnostna količnika, ki ju morajo banke pazljivo spremljati:

  • količnik likvidnostnega kritja (Liquidity Coverage Requirement – LCR) zahteva, da morajo imeti banke toliko visoko kakovostnih likvidnih sredstev, da lahko prenesejo razliko med pričakovanimi odlivi in prilivi v stresnem obdobju 30-ih dni in
  • količnik neto stabilnih virov financiranja (Net Stable Funding Requirement – NSFR), ki zahteva ugodno dolgoročno strukturno razmerje likvidnosti. Banke spodbuja k uporabi stabilnejših, dolgoročnih virov financiranja. Ta kazalnik poskuša odvrniti banke od prekomernega zanašanja na kratkoročne depozite in zato zmanjšuje dolgoročno tveganje financiranja.

Načrtovanje primerne likvidnosti banke je ključnega pomena, saj ima lahko pomanjkanje likvidnostni resne posledice na ugled banke in lahko tudi zelo hitro vpliva na cene njenih delnic. Včasih lahko pomanjkanje likvidnostni pripelje tudi do izrednega stanja, ko želijo vlagatelji takoj dvigniti vse svoje prihranke. Šolski primer slabega obvladovanja likvidnostnega tveganja, ki je na koncu pripeljal do navala na banko je Northern Rock. Več o tem si lahko preberete v The Northern Rock Bank Run.

Operativno tveganje

Operativno tveganje je običajno kombinacija številnih nezdružljivih tveganj. Šolski primeri stečajev uveljavljenih bank so običajno sestavljeni iz kreditnega ali tržnega tveganja, ki se zaradi pomanjkljivih notranjih kontrol spremenijo v katastrofalno tveganje. Prav gotovo se spominjate primera Barings bank.

Operativno tveganje je tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov.

Zgoraj navedena definicija operativnega tveganja vključuje tudi pravno tveganje in tveganje informacijske tehnologije, izključuje pa tveganje ugleda in strateško tveganje.

Banka mora zaradi učinkovitega ugotavljanja in ocenjevanja operativnega tveganja zbirati podatke o škodnih dogodkih. Pri razvijanju učinkovitega obvladovanja operativnega tveganja pa je ključnega pomena ustrezna baza podatkov o izgubah, ki so bile posledica operativnega tveganja.

Kapitalsko tveganje

Zadostna višina kapitala predstavlja banki varnostno rezervo za pokrivanje morebitnih izgub iz različnih vrst tveganj, ki jim je izpostavljena pri svojem poslovanju. Zato mora banka vedno razpolagati s primernim kapitalom, ki je odvisen od vrste in obsega storitev in poslov, ki jih banka opravlja. Zaradi pokrivanja nepričakovanih izgub mora kapital banke vedno dosegati najmanj znesek, ki je enak vsoti kapitalskih zahtev za kreditno, tržna in operativno tveganje.

Kapitalsko tveganje se nanaša na neustrezno sestavo kapitala banke glede na način in obseg poslovanja ali na težave, s katerimi se srečuje banka pri pridobivanju svežega kapitala, še posebno v primeru potrebe po hitrem povečanju kapitala oziroma ob neugodnih pogojih.

Ugotavljanje kapitalskega tveganja temelji na ugotavljanju posameznih sestavin kapitala, izračunanih kapitalskih zahtevah in zahtevanih nivojih količnikov kapitalske ustreznosti. Z njihovim rednim merjenjem in spremljanjem zagotavlja banka usklajenost z veljavno zakonodajo, z internimi limiti ter s ciljnimi vrednostmi.

Kapitalska ustreznost in obvladovanje tveganj

Evropska bančna kapitalska zakonodaja (CRD IV), ki temelji na usmeritvah Basel III, predpisuje izpolnjevanje treh osnovnih količnikov kapitalske ustreznosti:

  1. količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (razmerje med navadnim kapitalom in tehtano izpostavljenostjo tveganjem) mora znašati vsaj 4,5 %
  2. količnik temeljnega kapitala (razmerje med temeljnim kapitalom in tehtano izpostavljenostjo tveganjem) mora znašati vsaj 6 %
  3. količnik skupnega kapitala (razmerje med celotnim kapitalom in tehtano izpostavljenostjo tveganjem) mora znašati vsaj 8 %.

Proces spremljanja ustreznosti notranjega kapitala – ICAAP je eden od poglavitnih orodij obvladovanja kapitalskega tveganja, ki ga imajo banke na voljo. Okvir za merjenje izpostavljenosti kapitalskemu tveganju pa vključuje merjenje kapitala, kapitalskih zahtev in kapitalske ustreznosti.

Tveganje ugleda

Ugodna podoba banke vpliva pozitivno na vzpostavljanje novih poslovnih odnosov pa tudi na vzdrževanje že obstoječih. Tveganje ugleda lahko pripelje banko v pravne spore, v težave z likvidnostjo, finančno izgubo, lahko pa povzroči tudi masovno zmanjšanje števila komitentov. Da bi bil ugled banke kar najbolj primeren za doseganje poslovnih ciljev, je obvladovanje tveganja ugleda strateška naloga banke kot celote in ne le njenih posameznih delov.

Tveganje ugleda je tveganje nastanka izgube zaradi negativne podobe, ki jo imajo o banki njene stranke, poslovni partnerji, investitorji, lastniki in nadzorniki.

Največjo pozornost morajo banke nameniti delu s strankami ter stikom z nadzornimi institucijami, pozorne pa morajo biti tudi do drugih javnosti. Kazalniki merjenja tveganja ugleda se spremljajo po posameznih zainteresiranih javnostih (komitenti, lastniki, nadzorne institucije, zaposleni, poslovni partnerji, splošna javnost …). Ti kazalniki so lahko zelo različni. Na primer: ocene centralne banke, mnenja revizorjev, finančni rezultati, spremljanje pojavljanja v medijih, pomembna je tudi interna klima. Tveganje ugleda je nemerljivo tveganje, zato se ti kazalniki ocenjujejo kvalitativno. Običajno izkustveno, glede na časovno vrsto, v različnih intervalih ali pa ob pojavu.

Strateško tveganje

Strateško tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi nepravilnih poslovnih odločitev banke, neustreznega izvajanja sprejetih odločitev ter premajhne odzivnosti banke na spremembe poslovnega okolja.

Ugotavljanje strateškega tveganja temelji na ugotavljanju opredelitve vizije, jasnosti in konservativnosti strategij ter pravilnosti strateških usmeritev. Strategije morajo biti podprte s potrebnim kapitalom ter tehnološkimi in kadrovskimi zmožnostmi. Tudi strateško tveganje je nemerljivo tveganje.

Obvladovanje tveganj v praksi

Učinkovito obvladovanje tveganj in kapitala mora biti ključnega pomena za prav vsako banko. Le na ta način bo lahko ohranjala dolgoročno dobičkonosnost poslovanja. Pravočasno odkrivanje prevelikih tveganj ter hitro ukrepanje vodi k dobremu in kakovostnemu obvladovanju z raznovrstnimi tveganji, ki jim je banka izpostavljena. Obvladovanje tveganj mora biti eden od najpomembnejših ukrepov za doseganje večje učinkovitosti, aktivno iskanje ustreznih metod in instrumentov za zavarovanje pa najpomembnejši cilji banke.

Poglejte si vsa naša izobraževanja o finančnih tveganjih in se nam pridružite na katerem od njih. Z analizo primerov dobrega in tudi slabega obvladovanja tveganj, dodatnimi vprašanji in diskusijo boste dodali manjkajoče drobce v obsežno znanje, ki je potrebno za uspešno obvladovanje tveganj.

Povezave na obvladovanje tveganj in sorodne članke

Povezave na zanimive in poučne članke o financah

Obvladovanje tveganj v e-obliki

Druge uporabne povezave

Znanje je ena od najpomembnejših konkurenčnih prednosti posameznika, podjetja in celotne družbe.

Similar Posts

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *